Po sledeh soške fronte na Krasu

Za nama je še ena aktivna in piflarska nedelja. Podala sva se po sledeh soške fronte na Krasu.

Spomenik poveljniku 7. avstro-ogrskega korpusa, nadvojvodi Jožefu

Najin potep, ki je znašal dobrih 6 km hoje, se je začel na Lokvici, na razmeroma urejenem parkirišču, ki se nahaja v bližini kala in dveh t. i. štirn odprtega tipa. Nato sva se podala do bližnje kaverne, vrha Pečine in jame Pečinke, na kar sva jo mahnila do spomenika posvečenega poveljniku 7. avstro-ogrska korpusa, nadvojvodi Jožefu. Spomenik je obenem služil tudi kot smerokaz. Pri tem sva del poti prehodila po ostalinah nekdanja vojaškega jarka! Ob spomeniku oziroma smerokazu stoji še znameniti, t. i. Borojevićev prestol.

Pot naju je nato ponesla do Cerja, kjer stoji stolp, pomnik miru. Po oddihu v tamkajšnji okrepčevalnici sva se vrnila po asfaltirani cesti do izhodišča, med potjo pa sva si na Vrhu Drage ogledala še eno štirno odprtega tipa in nekoliko nižje maketo znamenitosti, vezanih na soško fronto v tamkajšnji okolici. Preden sva jo mahnila do avtomobila, je najino pozornost na Lokvici pritegnila še vaška štirna (vodnjak), ob katerem je še črpalka za vodo in betonsko korito. V neposredni bližini se nahaja tudi kapelica Matere Božje. 

V veliko pomoč so nama bili kažipoti in interpretacijske table, ki so bile postavljene v okviru Fundacije Pot Miru.

Potek najinega potepanja.
Na potepanjih naju vedno spremlja aplikacija Kamoot.

Ob vrnitvi domov sva se ustavila še v Gorjanskem, kjer je eno najbolj ohranjenih vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne pri nas.

Soška fronta

Soška fronta je bila del italijansko-avstro-ogrskega bojišča v času prve svetovne vojne (1914–1918). Potekala je po zelo razgibanem terenu, od vrha Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu, v skupni dolžini preko 90 kilometrov.

 

Karta italijansko-avstro-ogrskega bojišča.
Vir: Wikimedia Commons.

Kraljevina Italija je 26. aprila 1915 s silami antante (Francija, Velika Britanija) podpisala tajni Londonski sporazum. Antantne sile so ji med drugim obljubile tudi del zahtevanega ozemlja (to ozemlje je zajemalo tudi Avstrijsko primorje, ki je ležalo na današnjem zahodnem delu Slovenije in Hrvaške). Kraljevina Italija je morala v zameno napasti svojo nekdanjo zaveznico, Avstro-Ogrsko.

 

Meja med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko leta 1914.
Vir: Wikimedia Commons.

Kraljevina Italija je vojno napoved izdala 23. maja 1915. Soška fronta je štela 12 bitk. Zadnja, dvanajsta soška bitka, ki je bila obenem prva protiofenziva združene avstro-ogrske in nemške vojske, je znana predvsem po t.i. Čudežu pri Kobaridu (24. oktober 1917). Centralnim silam je namreč jeseni 1917 končno uspelo potisniti italijansko vojsko vse do reke Piave, kjer se je fronta ustalila še za leto dni.

Utrinek iz 9. soške bitke. Na fotografiji je italijanska vojska.
Vir: Wikimedia Commons.

Prva svetovna vojna se je končala s kapitulacijo centralnih sil 11. novembra 1918 in z razpadom države Avstro-Ogrske. Na njenem ozemlju so se začele ustanavljati nove države, kot je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je po 33 dneh (1. december 1918) združila s Kraljevino Srbijo. Tako je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zahodni del današnje Slovenije pa je postal, kot je bilo dogovorjeno v Londonskem sporazumu, sprva de facto, s podpisom rapalske pogodbe pa še de iure del Kraljevine Italije.

 Kmalu po koncu prve svetovne se je začela italijanizacija slovenskega prebivalstva, ki je živelo na današnjemu zahodnemu slovenskemu ozemlju.
Vir: Wikimedia Commons  

Sledi bojevanja na soški fronti

Bojevanje v prvi svetovni vojni se je precej razlikovalo od tistega, ki so ga poznali prej in od tistega, ki ga poznamo kasneje. Vojaki so se vkopali v bunkerje in kaverne, izkopali so jarke, svoje bojne položaje pa so zavarovali z bodečo žico. Namesto v pisane uniforme so se v teku vojne oblekli v manj vpadljive vojaške uniforme. Pospešeno se je razvijala tudi vojaška industrija, ki je razvijala puške repetirke, mitraljeze na vodno in zračno hlajenje (Italijani so razvili tudi avtomatsko dvocevno orožje Villar Perosa), topove in tudi tanke, ki pa zaradi kraškega terena niso bili uporabljeni na soški fronti. Prvič so bila na bojiščih (tudi na Soški fronti) uporabljena letala, ki so služila predvsem za izvidništvo. Prvič so bili uporabljeni tudi bojni plini, ki so se sprva spuščali iz plinskih jeklenk, kasneje pa je nemška vojska uporabila plinske minomete, ki so zagotavljali boljši učinek. Uporabljeni so bili tudi na severnem delu soške fronte, v bližini vasi Čezsoča.

            👉Preberi si več: Nemški plinski minometi v 12. soški bitki

Na vrhu Pečine, ki leži na 308 m nadmorske višine, je bila v času soške fronte opazovalnica z žarometom. Zaradi strateške lege so Pečini, kot preberemo na interpetacijski tabli, pravili tudi »Oko Krasa«.

Na vrhu Pečine, v času soške fronte imenovane tudi "Oko Krasa".

Opazovalnica je bila z umetnim rovom povezana z jamo Pečinko.

Pogled na Cerje naju je spremljal skoraj celo najino pot

Jama Pečinka je jama naravnega izvora, ki je bila v času soške fronte preurejena v vojaško zavetišče s pogradi za vojake in s kabinami za častnike. Sprva je bila v rokah avstro-ogrske vojske, nato pa jo je v 9. soški bitki zasedla italijanska vojska.

Vhod v jamo Pečinko.

Jama Pečinka. Pogled nanjo naju je spomnil na jamo pri zaselku Vale na komenskem Krasu, v kateri je bila v času soške fronte vojaška poljska bolnica

            👉Preberi več: Vojni ostanki v valski jami iz časa soške fronte

Kot zanimivost pa naj poveva še to, da je jamo Pečinko kot zavetišče uporabljal človek že v bronasti in železni dobi. 

Hoja po ostalinah vojaškega jarka je bila za naju pravo doživetje!
Po njem sva hodila skoraj celo pot od jame Pečinke do Borojevičevega prestola.

Spomenik poveljniku 7. avstro-ogrskega korpusa, nadvojvodi Jožefu

V času vojne vihre je bilo še kako pomembno tudi zaledje. V njem so ustanovili poljske bolnice, delovale so kuhinje, vzpostavljali so pokopališča, za oskrbo vojske so gradili vojaško ozkotirno železnico … 

            👀 Oglej si več: Razstava fotografij avstro-ogrskega zaledja na Krasu

Postavljali so tudi spomenike.

Ob cesti med Lokvico in Kostanjevico na Krasu so pripadniki 43. pehotnega regimenta postavili spomenik poveljniku 7. avstro-ogrskega korpusa, nadvojvodi Jožefu. Po njem se je v času soške fronte cesta tudi imenovala. Spomenik je obenem služil tudi kot kažipot, ki je označeval smer in razdaljo do Lokvice (12 km) in do Kostanjevice (25 km).

Spomenik, posvečen poveljniku 7. avstro-ogrskega korpusa, nadvojvodi Jožefu. Spomenik je obenem služil tudi kot kažipot.

Detajl vojaške karte iz 19. stoletja, na katerem je vidna cesta med Lokvico in Kostanjevico.
Vir: Mapire.eu

Borojevićev prestol

Borojevićev prestol je spomeniško obeležje, ki je posvečeno avstro-ogrskemu poveljniku Svetozarju Borojeviću von Bojna (oziroma de Bojna), doma iz Mečenčanov pri Kostajnici (danes Hrvaška). Celo svoje življenje je posvetil vojaški karieri. Že leta 1866, ko mu je bilo le deset let, je odšel v vojaško šolo. Kasneje se je šolal tudi v kadetnici v Gradcu (danes Avstrija). Sodeloval je v okupaciji Bosne in Hercegovine. Predaval je na Terezijanski vojaški akademiji (Dunajsko Novo mesto). Leta 1902 je bil odlikovan z redom železne krone 3. stopnje, s katerim je prejel tudi plemiški stan.

 

Svetozar Borojević

Po vojni napovedi Kraljevine Italije Avstro-Ogrski je bil Borojević premeščen iz vzhodnega bojišča, kjer je bil poveljnik 3. armade, na soško fronto, kjer je postal poveljnik 5. armade. Ob pripravah na protiofenzivo združene avstro-ogrske in nemške vojske je prišlo do reorganizacije vojske, s čimer je Borojević postal poveljnik 1. in 2. armade (Borojevićeve armadne skupine), ki sta se bojevali na Krasu, na južnem delu soške fronte.

Umrl je leta 1920 v Celovcu, kjer je tudi pokopan.

Avstro-ogrsko uniformo generala Svetozarja Borojevića v činu podmaršala si lahko ogledaš v Vojaškem muzeju Tabor Lokev

V bližini obeh spomenikov je v času soške fronte stala tudi lesena cerkvica, s čimer so bili vojaki preskrbljeni tudi z duhovno oskrbo.

Na interpretacijski tabli, ki stoji v neposredni bližini spomenika, posvečenega nadvojvodi Jožefu, in Borojevićevega prestola, so fotografije posnete na tem mestu v času soške fronte. Na zgornji opazimo tudi cerkvico.

Pot naju je nato po kraški gmajni ponesla do Cerja, Pomnika braniteljem slovenske zemlje

Nato sva se pa sprehodila po Drevoredu hvaležnosti, ki krasi glavni dostop do Pomnika braniteljem slovenske zemlje ali Pomnika miru. Nastal je s prostovoljnimi akcijami v okviru pogozdovanja Krasa po katastrofalnem požaru leta 2019.

Pomnik miru na Cerju

Na razglednem vrhu Cerje (342 m nadmorske višine) stoji 25 m visoka arhitektura, ki spominja na obrambni stolp. Gre za Pomnik braniteljem slovenske zemlje, ki je bil zgrajen na pobudo društva TIGR in za javnost odprt leta 2013.

Pomnik miru na Cerju

V njem se med drugim nahaja tudi monumentalna poslikava akademskega slikarja Rudija Španzla, Ples smrti, ki so jo nekateri kritiki poimenovali Slovenska Guernica. Pri slikanju vojaških predmetov je bil slikar izjemno natančen. V pomoč so mu bili predmeti Srečka Rožeta iz zasebnega Vojaškega muzeja Tabor Lokev.

Pročelje

Okrog stolpa so na tleh vgradili kamnite plošče z imeni donatorjev in z imeni žrtev prvega tržaškega procesa. To so bili Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič.

Iz vrha Cerje, zlasti pa iz stolpa, lahko občudujemo čudovite razglede, ki sežejo vse do severnega Jadrana, Furlanije, Goriških brd in Vipavske doline. 

Pogled s Cerja proti Mirenskemu gradu

V okrepčevalnici, ki se nahaja v stolpu, pa se lahko pohodniki, kolesarji in drugi obiskovalci okrepčamo in odžejamo.

Ko sva se vračala proti Lokvici, sva lahko občudovala razgled proti tržaškemu zalivu

            👀 Obišči: Pomnik miru na Cerju

Vodni zbiralniki

Do izgradnje vodovoda v času socialistične Jugoslavije, ko je voda pritekla skoraj tako rekoč v vsako hišo, je bila pitna voda na Krasu zelo redka dobrina. Oskrbovanje je še bolj otežila vojna vihra. Zato so za potrebe vojske zgradili vodovod, obenem pa so uporabljali že obstoječe vodne zbiralnike, nekaj pa so jih tudi zgradili.

Poleg kala in dveh t. i. štirn odprtega tipa, ki se nahajajo ob izhodišču pri Lokvici, sva si ob povratku ogledala še eno štirno odprtega tipa, ki stoji na Vrhu Drage in vaško štirno, vodnjak, v središču vasi Lokvice.

Ohranjena t. i. štirna odprtega tipa na Vrhu Drage

Vaška štirna, vodnjak, v središču vasi Lokvice

Kapela Matere Božje, kateri so se priporočali mimoidoči vojaki v prvi svetovni vojni

Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne pri Gorjanskem

Na poti domov sva se ustavila pri Gorjanskem pri Komnu, kjer stoji avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Tam je pokopanih po ocenah italijanskih oblasti, ki so v tridesetih letih 20. stoletja vodile prekopavanja vojakov, 6015 vojakov, ki so umrli v bližnji bolnišnici. Monumentalni del pokopališča je bil zgrajen že med prvo svetovno vojno, v letu 1916, v letih 1998-2003 pa ga je obnovilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, tako, da je ohranilo prvoten videz.

Zgornji, monumentalni del pokopališča

Pogled na grobove na vojaškem pokopališču pri Gorjanskem

Za konec

Sledi soške fronte so še vedno vidne na Krasu in so opomnik na grozote, ki so se v tamkajšnjem prostoru dogajale. Na terenu jih lahko aktivno odkrivamo kot obiskovalci Poti miru.

            👣 Podaj se po: Poti miru

                👀 Obišči: Pomnik miru

                👀 Obišči: Vojaški muzej Tabor Lokev

                💚 Spremljaj naju na: najini FB strani Piflarja na zraku