Brkini so razgibana pokrajina na južnem delu Primorske, kjer prevladujejo flišnata tla, klima pa prehaja iz mediteranske v celinsko. Znani so predvsem po sadjarstvu, po jabolkih, slivah in češpljah (češpah), iz katerih kmetje pridelujejo domač jabolčni sok oziroma slivovec, žganje (šnopec) iz sliv. Prav zaradi cvetočega sadnega drevja so res najlepši spomladi, očarati pa nas znajo v vseh letnih časih. Torej tudi jeseni, ko so odeti v tople jesenske barve.
Poleg
sadovnjakov, teras, kalov, izvirov, gručastih vasic, cerkva, kapelic … najdemo v
njih tudi elemente dediščine iz druge svetovne vojne.
V
gozdu pri vasici Ostrožno brdo je od marca 1944 do 27. novembra 1944 delovala
partizanska bolnica Zalesje, o kateri je v slovenski javnosti le malo
znanega. Občina Ilirska Bistrica jo je pred nekaj leti skupaj s Pokrajinskim
muzejem Koper in TIC-em Ilirska Bistrica rekonstruirala, s čimer je ob
ponudbi še ene turistične destinacije poskrbela, da se kolektivni spomin o
njej ohrani in ne tone v pozabo.
Obiskovalci
lahko ob rekonstrukcijah objektov dobimo občutek, kje je v težkih razmerah, ob
pomanjkanju zdravil in medicinske opreme ter ob stalni nevarnosti nemškega
okupatorja in kolaboracionističnih enot potekalo zdravljenje in okrevanje
borcev ter kje so opravljale kirurške operacije.
 |
| Rekonstruirana baraka za ranjence v partizanski bolnici Zalesje |
Prva znamenitost na poti na Ostrožno Brdo
Iz
prometnice Divača–Ribnica
nas k bolnici ob starem mlinu usmeri rjavi obcestni smerokaz. Zapeljemo
na ožjo cesto, ki pelje čez mostova.
Še
preden se začnemo zares vzpenjati v vas Ostrožno Brdo, bomo na levi strani
opazili spominsko obeležje, posvečeno eni od prvih oboroženih partizanskih
akcij proti italijanskemu okupatorju v Brkinih. V njej so 4. aprila 1942
sodelovali Karlo Maslo - Drago, Franc Maslo, Ivan Brozina - Slovan in Anton Primc - Dušan.
 |
| Spominsko obeležje ob cesti na Ostrožno Brdo |
Ervin Dolgan in Karlo Maslo sta že pred tem, 28. oktobra 1941, na odseku proge med Kilovčami in Narinom iztirila vlak, ki je peljal nemške letalce, vračajoče iz dopustovanja v Opatiji.
Omeniti pa tudi velja, da je bil Ervin Dolgan tisti, ki je emigriral iz Ilirske Bistrice in bil poslan poleti 1941 na Bistriško kot organizator odpora. Septembra 1941 pa je pripeljal v te kraje Prvo partizansko četo.
Na Bistriškem je tako nastalo eno od prvih žarišč odporniškega gibanja na Primorskem. Središče osvobodilnega gibanja pa se je kasneje preselilo v Brkine, kjer so se zadrževali tako vodstvo osvobodilnega gibanja kot partizanske enote. Upor proti italijanskem oblastem pa se je na Primorskem začel že od vojaške zasedbe (leta 1918) naprej.
 |
| Ervin Dolgan, organizator odpora na Bistriškem. Septe,bra 1941 je na Bistriško pripeljal Prvo partizansko četo. Vir: Wikimedia Commons. |
Dostop do spominske sobe oziroma interpretacijskega centra v vasi Ostrožno brdo
Pot
se začne nekoliko ovinkasto dvigovati do vasice Ostrožno Brdo. Ko
prispemo vas, jo uberemo naravnost, proti koncu vasi. Prispeli bomo do cerkvice in do urejene
spominske sobe oziroma interpretacijskega centra partizanske bolnice Zalesje. Pred
stavbo parkiramo. Ob tem te opozarjava, da je center izven poletne sezone
zaprt. Obrneš se lahko na TIC Ilirska Bistrica, kjer ti bodo posredovali telefonsko
številko vodiča.
 |
| Spominska soba partizanske bolnice Zalesje |
Znamenitosti v vasi
Spominska soba partizanske bolnice Zalesje
Ena
od znamenitosti je nedvomno sama stavba spominske sobe oziroma
interpetacijskega centra. Zgrajena je bila leta 1884, torej še v
času Avstro-Ogrske, kot ljudska šola. Sprva so prebivalci Ostrožnega
Brda hodili v šolo na Suhorje, zgrajeno leta 1857. Nato so leta 1873 ustanovili
šolo na Ostrožnem Brdu. Po zgraditvi šolskega poslopja, današnje spominske
sobe, je bila na Ostrožno Brdo všolana tudi bližnja vas Prelože. Šola je kot podružnica osnovne šole Prem prenehala delovati v času Socialistične federativne republike Jugoslavije.
 |
| Ostrožno Brdo na razglednici iz leta 1905. Vir: Wikimedia Commons. |
V
stavbi nekdanje šole so italijanske fašistične oblasti aprila in maja 1942
pobile prve primorske talce, pri čemer sta bila dva z
Ostrožnega Brda, trije pa s Suhorja.
 |
| Spominsko obeležje prvim primorskim talcem |
Cerkvica sv. Antona Padovanskega
Gre
za preprosto enoladijsko cerkvico z zakristijo in zvonikom oglejskega tipa. Portalni
napis nas lahko morda nekoliko zmede, saj piše, da je cerkev posvečena sv.
Kancijanu in da je bila zgrajena leta 1655. Vendar temu ni tako. Cerkev je posvečena
sv. Antonu Padovanskemu, zgrajena pa je bila leta 1691. Portal
je bil namreč prinesen iz nekdanje cerkvice sv. Kancijana, ki je bila
oddaljena od vasi pol ure hoda. Podrta je bila že pred letom 1783. Na mestu
cerkvice sv. Antona Padovanskega je stala do njene izgradnje kapelica.
 |
| Cerkvica sv. Antona Padovanskega na Ostrožnem Brdu |
 |
| Prinesen portal iz nekdanje cerkvice sv. Kancijana pri Ostrožnem Brdu |
Spominsko obeležje NOB ob cerkvi
Na zunanjo stran cerkvene zidne ograje je naslonjeno spominsko obeležje padlih borcev v NOV, umrlih talcev in žrtev, ki so umrle v taboriščih. Med njimi so tudi člani družine Maslo, ki se je kot zavedna slovenska družina med prvimi vključila v osvobodilno gibanje.
 |
| Spominsko obeležje padlih borcev v NOV, umrlih talcev in žrtev, ki so umrle v taboriščih |
 |
| Spominsko obeležje ob odkritju 29. novembra 1962. Vir: Snežnik, januar 1963. |
Leta
1942 so jim italijanske enote požgale dom. Jožefa Maslo, mati
enajstih otrok, je bila odpeljana v fašistični zapor na jug Italije, kjer so jo
strahotno mučili. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je vključila v
različna dela za narodno osvoboditev. Leta 1944 je bila izdana in
poslana v nemško taborišče Auschwitz, kjer je zbolela za tifusom. Še živo
so jo dali na kup trupel in jo zažgali v krematoriju. Danes se po njej
imenuje vrtec v Ilirski Bistrici. Na nekdanji lokaciji vrtca pri Domu na
Vidmu pa stoji njen doprsni kamnit potret.
 |
| Spominsko obeležje Jožefi Maslo v Ilirski Bistrici. Zadaj je stal ilirskobistriški vrtec, ki kljub spremembi lokacije še vedno nosi njeno ime. |
Njeni hčeri Kristina in Marija sta bili med prvimi partizankami na Primorskem, kasneje sta postali aktivistki. Med otroci pa je najbolj znan, že omenjeni Karlo Maslo - Drago. Sprva se priključil Dolganovi partizanski četi. Leta 1942 je postal komandir Brkinske čete, še v istem letu je bil kljub njegovi odsotnosti na sodišču v Rimu obsojen na smrt. Naslednje leto je bil komandant 3. bataljona Južno-primorskega odreda, nato pa komandant 2. bataljona Gradnikove brigade. Proti koncu leta 1943 je bil imenovan za komandanta Istrskega odreda, ob koncu vojne pa je postal komandant jurišnega bataljona 30. divizije in komandant Kosovelove brigade. Leta 1953 je bil imenovan za narodnega heroja. Umrl je leta 1988 v Celju. Njegovo spominsko obeležje je postavljeno v Kopru.
 |
| Tiralica za Karlom Maslom - Dragom, ko je še bil komandir Brkinske čete. Vir: Maks Zadnik, Brkinski odred, Nova Gorica 1975. |
Pot do rekonstruirane partizanske bolnice
Čeprav
obstaja možnost in so navodila na informacijsko-interpretacijski tabli, kako se
do rekonstruirane partizanske bolnice Zalesje pripeljati z avtomobilom, ti
midva toplo priporočava, da jo ubereš peš. Zakaj?
- Naužil/a se boš več svežega zraka
- Porabil/a boš kalorije in pridobil/a boš število korakov na pedometru
- Videl boš male pozornosti v brkinski kulturni krajini, ki bi jih morda z vožnjo v avtu le opazil/a.
- Pozitivno boš vplival/a na okolje in ne boš v njem povzročal/a hrupa živalim
📚Preberi več: Zakaj je hoja pomembna za naše življenje?
 |
| Pot pod noge do rekonstruirane partizanske bolnice Zalesje |
Torej med interpretacijskim centrom in cerkvico sv. Antona Padovanskega jo ubereš po makadamski poti. Pot pelje mimo kala, namenjenega napajanju živine, in te pripelje do kapelice, kjer se pot razcepi. Ena pot vodi v Suhorje, druga pa se nadaljuje proti rekonstruirani partizanski bolnici Zalesje. Izbereš slednjo.
 |
| Kal ob cesti do rekonstruirane partizanske bolnice Zalesje |
 |
| Kapelica na križišču poti, kjer izbereš levo makadamsko pot |
Kmalu boš prispel/a do označenega odcepa na levi strani poti. Po tej gozdni poti, sicer na začetku nekoliko zaraščeni, sva jo midva ubrala do rekonstruirane partizanske bolnice, nazaj pa sva se vračala po makadamski poti. Mimogrede, če boš dovolj pozoren/pozorna, boš pri odcepu ob lepem vremenu lahko opazil/a goro Snežnik.
 | ||
Ob lepem vremenu lahko na poti opaziš Snežnik, ki kuka izza hribov v daljavi
|
Partizanska bolnica Zalesje
Začetek ogleda pri spominskem obeležju
Ogled
rekonstruirane partizanske bolnice Zalesje se začne ob spominskem obeležju,
ob katerem stojita še dve informacijsko-interpretacijski tabli.
 |
| Spominsko obeležje, postavljeno leta 2003 z dodatkom leta 2005 |
 |
| Prvotno spominsko obeležje, vzidano na hrbtni strani novega obeležja |
.jpg) |
| Zgodba o partizanski bolnici Zalesje je predstavljena preko interpretacijskih tabel |
Zasluge
za odprtje partizanske bolnice Zalesje ima sovjetski zdravnik dr. Magomed
Gadžijev Mišo, ki je v Senožečah v 13. januarja 1944 pobegnil skupaj
s kozakom Borisom Abdulajevim iz nemškega ujetništva. Po snegu in burji
sta tavala tri dni, na kar sta končno prispela na Ostrožno Brdo k družini
Maslo. Gadžijevega so partizani kmalu vključili v Istrski odred, saj
so krvavo potrebovali zdravnika. Sprva je začel delovati v partizanski
bolnici v Padežu.
Kaj
kmalu pa so padeško bolnico zaradi nevarnosti pred nemškimi enotami morali
preseliti. Gadžijev je njen nov prostor našel v bližini vasi Ostrožno
Brdo, v zaraščeni rebri, imenovani Boršt nad Šmagorsko dolino. Prostor je imenoval
Zalesje, kar pomeni v ruščini Za gozdom.
 |
| Dr. Magomed Gadžijev Mišo. Vir: portal Kamra |
Brkinski
partizani so po navodilih Gadžijevega zgradili pod požgano šmagorsko
domačijo prvo leseno barako. Po devetih dneh so že sprejeli prve ranjence.
Ker pa je baraka zamakala in ker je bila postavljena preblizu gozdni cesti, jo
je bilo treba premakniti globje v gozd, kjer so zgradili večjo barako. V
njeni bližini pa so še nekoliko razpršeno zgradili še kuhinjo in zemljanko,
v katero so nameščali ranjence z najbolj hudimi ranami.
Gadžijev je v partizanski bolnici uvedel sovjetsko frontno kirurgijo. Kljub težkim razmeram in pomanjkanju je izvajal zahtevne operacije, vključno z amputacijami. Med delovnim osebjem v bolnici mu je bila najbolj pri srcu bolničarka Marina Lenarčič, s katero se je poročil in imel z njo sina Eldarja Magomedoviča Gadžijevega, ki je postal vrhunski slovenski kirurg.
Kuhinja
Najin ogled se je nato nadaljeval do kuhinje, kjer je kuhala domačinka iz Ostrožnega Brda, Malka Krebelj. Njena hrana je bila dobra, kar je prispevalo k hitrejšemu okrevanju borcev. S preskrbo s hrano so pomagali tudi drugi domačini, za vodo pa je morala kuharica se podati do približno 500 metrov oddaljenega potoka. Poseben izziv je bilo tudi kurjenje, saj so morali paziti, da se ne bi zaradi dima izdali.
 |
| Predstavitev kuhinje partizanske bolnice Zalesje |
Zemljanka
Nato
sva jo mahnila do zemljanke, ki se nahaja nekoliko niže. Tam so nastanili hudo
ranjene borce, odprtino zemljanke pa so vsakič dobro zamaskirali. Gadžijev
je sprva operiral v zelo skrajnih pogojih. Ker so imeli le tri pincete
in en nož, je moral amputacijo noge opraviti kar z žago za sadno drevje.
Namesto pravih kirurških mask, pa si je dalo bolnišnično osebje kar cedila, v
katere je namestilo vato, pomočeno v alkohol. Nekaj sanitetnega materiala in
zdravil so domačinke tihotapile iz Trsta, nekaj pa so ga prispevali tudi
okoliški zdravniki, ki so bili naklonjeni NOB. Kljub slabim razmeram ni
zaradi zastrupitve umrl niti en ranjenec.
 |
| Prikaz zemljanke, kjer so bili nameščeni hudo ranjeni borci |
Baraka za ranjence
Ogled
sva končala s še zadnjo bolnišnico barako, nameščeno globoko v gozdu, kjer so
bili nameščeni bolniki.
 |
| Predstavitev barake, kjer so bili nastanjeni ranjenci |
Konec partizanske bolnice Zalesje
Kljub uspešnemu tajnemu delovanje bolnice, je uspelo nemškim enotam z vohunstvom novembra 1944 odkriti kuhinjo. Začela se je dvomesečna selitev ranjencev, kar je bil poseben izziv, ne le zaradi nemške nevarnosti, temveč tudi zaradi zimskih razmer. Mnoge ranjence so poskrili po domačijah okoliških vasi, s čimer so njihovi prebivalci še bolj tvegali svoja življenja. Osebje in zadnjih osem bolnikov pa se je uspelo prebiti preko Pivke do Snežnika, kjer so se priključili osebju SVPB-S. Medtem so nemške enote našle še zemljanko in barako za ranjence ter ju požgale. Uničile so tudi zdravila in hrano.
Po končanem ogledu: v Ilirsko Bistrico ali kam drugam
Po končanem ogledu, sva se vrnila po makadamski poti na izhodišče. Če jo ubereš po tej poti, bodi pozoren/na na avtomobile.
 |
| Vračanje na izhodišče po makadamski poti |
Kam se lahko še podaš po ogledu partizanske bolnice Zalesje?
Podaš pa se lahko tudi drugih znamenitosti. Razišči jih na Visit Ilirska Bistrica.
Če te zanima vojaška tematika iz novejše zgodovine, se lahko podaš tudi po:
- Po sledeh soške fronte na Krasu
- Do koče na Kokoši (pohodek ob mejnih znamenjih)
- Ob državni meji s pogledom na morje
Komentarji
Objavite komentar