Po sledeh Dragotina Ketteja v Trstu

Ali veste, da se je 20. julija letos vrnila legenda? Na progo je ponovno zapeljal openski tramvaj, ki smo ga vsi že dolgo časa pričakovali in upali, da ga bodo kaj kmalu vzpostavili. No, leto 2026 pa ni le leto vrnitve te legende, temveč je tudi Kettejevo in Cankarjevo leto. In če smo že pravi piflarji, zakaj bi šli v Trst »le« s tramvajem na »aperol špric«, če lahko raziščemo vsaj en majhen delček zgodovine Kettejevega življenja? Smiselno, kajne? Za piflarje na zraku zagotovo!

Nekdanji Mol San Carlo, po katerem se je Dragotin Kette rad sprehajal.

Nekaj podatkov o Dragotinu Ketteju:

• Rojen je bil 19. januarja 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici učitelju Filipu Ketteju, doma z Vrhnike, in Ani, rojeni Valenčič, s Trnovega (do leta 1927 samostojen kraj, nato je bil združen z Ilirsko Bistrico v eno mesto).
• Bil je prijatelj Ivana Cankarja, Josipa Murna Aleksandrova in Otona Župančiča.
• Vsi štirje književniki so bili označeni za predstavnike slovenske moderne.
• Pisal je ljubezenske, hudomušne in miselne pesmi, med katerimi najdemo tudi sonet. Pisal je tudi dela za pravljice, pesmi in basni za otroke. Le kdo ne pozna Pravljice o šivilji in škarjicah?
• Umrl je 26. aprila 1899 v Cukrarni v Ljubljani.
• Skupaj s Cankarjem, Murnom in Župančičem je pokopan na »grobu slovenske moderne« na ljubljanski Žalah.
• 1900 so prvič izšla njegova dela v knjižni obliki, kasneje pa še v dopolnjeni različici leta 1907. Uredil jih je Anton Aškerc.
• Ketteju je posvečenih več spominskih obeležij, kot je Kettejeva spominska soba na Premu.

Portret Dragotina Ketteja. Vir: Wikimedia Commons.

Pa začnimo

Postaja tramvaja se nahaja v središču Opčin. Če se boste pripeljali v Opčine z avtomobilom, je eno od parkirišč na zahodnem delu Opčin, ob velikem krožišču pred obeliskom. Od tam se sprehodite do začetne oziroma končne postaje tramvaja. Informacije so podane v italijanščini in angleščini, zaman pa boste iskali slovenščino (vsaj v času najinega potepa jih ni bilo). Vozni red najdete tukaj.

Vožnja s tramvajem je res nekaj čudovitega. Pristno vzdušje pričarajo stari leseni stoli, zvoki tramvaja in ponekod čudoviti razgledi na Trst.

Tramvaj na Piazza Dalmazzia v Trstu.

Nekaj podatkov o openskem tramvaju:

• Začel je obratovati 9. septembra 1902 (torej že po smrti Dragotina Ketteja).
• Je edini ostanek nekdaj obsežnega tržaškega tramvajskega omrežja.
• Ostaja simbol tehniškega napredka avstro-ogrskega inženirstva.
• Je pomemben element tržaške dediščine.
• Je eden od redkih na svetu, ki deluje na delu proge kot tirna vzpenjača.
• Končna postaja pol urne vožnje je v Trstu Piazza Dalmazzia.

-   

Notranjost tramvaja.

Mimogrede, ko boste izstopili iz tramvaja boste pred sabo na desni strani zagledali stavbo s toplimi odtenki v njeni zgornji polovici. Gre za slovenski Narodni dom, ki je osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev. Zgrajen je bil med letoma od 1901 do 1904, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, glavni investitor projekta pa je bila Tržaška hranilnica in posojilnica.

Slovenski Narodni dom v Trstu.

Potep po Kettejevih stopnijah v Trstu pa se začne, če se sprehodimo le nekoliko naprej po Ulici Giose Carducci do Piazza Oberdan.

Piazza Oberdan

Trg Oberdan je v glavnih potezah, ko ga vidimo danes, nastal v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je odvijala kompleksna urbanistična reorganizacija. Imenovan je po italijanskem iredentistu Wilhelmu (poitalijančeno Guglielmo) Obedanu. V njegovem središču se nahaja vodnjak, na katerem stoji kip Marcella Mascherinija, ki predstavlja dva ljubimca. Če imate čas, si lahko ogledate tudi Muzej narodnega preporoda v Trstu, ki zajema obdobje od 1848 do konca prve svetovne vojne.

Piazza Oberdan danes. Nekoč je na tem mestu stala vojašnica 97. tržaškega pešpolka.

V Kettejevem času je bil trg povsem drugačen. Imenoval se je Piazza della Caserma, saj je tam od leta 1785 delovala po pobudi cesarja Jožefa II. Habsburškega vojašnica. Predelana je bila iz špitala za najdenčke, bolne in revne, ki ga je ustanovila cesarica Marija Terezija. Med letoma 1786 in 1789 je bila ob vojašnici zgrajena še prva vojaška bolnišnica v Trstu, ki pa je bila v času Kettejevega bivanja v Trstu preseljena na drugo lokacijo.

Fotografija iz časa, ko je na nekdanjem trgu, imenovanem Piazza della Caserma, stala vojašnica - stavba na desni strani fotografije. Vir: Wikimedia Commons.

Razglednica Trsta iz časa Avstro-Ogrske, na kateri je Piazza della Caserma.

Spremembe je trg doživel po prvi svetovni vojni. Najprej je bil leta 1918 preimovan v Piazza Oberdan, v istem letu pa je potekala tudi komemoracija iredentista Wilhelma Oberdana. Ta je bil namreč obešen leta 1882 na dvorišču vojašnice zaradi poskusa atentata na cesarja Franca Jožefa I. Leta 1927 se je začelo rušenje vojašnice, v tirdesetih letih pa je trg začel dobivati današnjo podobo. Na mestu vojašnice so nastale tri žarkasto razporejene ulice z obdajajočimi stavbami.

Kette začne služiti v 97. tržaškem pešpolku

Prav v tej nekdanji vojašnici na današnji Piazza Oberdan je bil Dragotin Kette pripadnik 4. stotnije 97. tržaškega pešpolka.

Znak 97. pešpolka. Vir: Wikimedia Commons.

Pred tem upal, da bo postal le enoletni prostovoljec in da bo nato odšel na univerzo. Zato je odšel v sredini julija iz Trnovega v Trst in se vrnil domov, kot je zapisal svojemu prijatelju Štamcarju, poln upanja. Takrat je tudi nastal cikel Adria.

O Adrija, kako naj te objame,

kako te naj poljubi pogled moj!

Ti si ko deva, ki si venec sname

na dan poročni z dražestnoj rokój.

Vendar kljub upanju so mu dali za odslužiti vojašnico v 97. pešpolku. Kljub težkemu vojaškemu življenju je še vedno nadaljeval z ustvarjanjem del, obenem pa je spodbujal slovenske in hrvaške dijake škofijskega konvinkta, ki so bili združeni v društvo Flores. Rad je tudi zahajal v tržaško okolico, kot sta Štivan in Barkovlje, občudoval je tudi tržaško narodno življenje.

Brezskrbne počitnice Dragotina Ketteja v Trnovem, ki so se začele v poletju 1898 po uspešno opravljeni maturi v Novem mestu, je morila misel na vojaščino.

Tako kot starša zboli tudi on za jetiko

Da je nadaljevanje zgodbe smiselno in povezano s prostorom, se moramo sprehoditi nekoliko po klancu navzgor do nekdanje vojaške bolnišnice na današnji ulici Via Fabio Severo (takrat imenovano Via Commerciale Nuova ali Strada Nuova d'Opicina). Vojaška bolnica je na tem mestu začela delovati leta 1868. Danes je tam Collegio Universitario Luciano Fonda.

Nekdanja vojaška bolnišnica, v kateri se je zdravil Dragotin Kette.

Kette se je v zimi 1899 na vojaških vajah nekje na Krasu močno prehladil in začel bljuvati kri. Zdravili so ga v omenjeni vojaški bolnišnici, vendar mu ni bilo pomoči. Tako kot starša je tudi on zbolel za jetiko. 15. marca 1899 so ga superarbitirirali. Čez štiri dni je ves onemogel prišel v Cukrarno v Ljubljano in obležal. Začela se je denarna nabirka za obolelega pesnika, vendar kljub temu je 26. aprila 1899 umrl, naslednji dan pa se je odvil pogreb. Pokopali so ga na pokopališču sv. Krištofa na današnjem Navju. Leta 1923 so njegove in Murnove posmrtne ostanke prekopali in položili skupaj s Cankarjevimi v grob slovenske moderne. Kasneje so tam pokopali tudi posmrtne ostanke Otona Župančiča.

O Kettejevi smrti in pesnikovih spominskih obeležjih si lahko preberete tukaj.

Mol San Carlo

Po ogledu zunanjščine nekdanje vojaške bolnišnice v Trstu z ulice se spustimo proti morju do Mola Audace, ki se nahaja nasproti glavnega tržaškega trga, to je Piazza d'Unita. Po tem pomolu, ki se je vse do konca prve svetovne vojne imenoval Mol San Carlo, se je rad sprehejal tudi naš pesnik, Dragotin Kette. Pomolu je namenil tudi cikel osmih pesmi Na molu San Carlo. Občutek melanholije in osamljenosti je poskušal zakriti z doživljanjem velikega mesta in mogočnega morja. Danes je nekdanji mol San Carlo drugačen, kot je bil v pesnikovih časih, ni več potniških in tovornih ladij, ki bi se na njem privezale, kljub temu pa je odličen prostor za prebrati eno od pesmi Na molu San Carlo in morda še katero drugo njegovo.

Nekdanji Mol San Carlo v 19. stoletju. Vir: Wikimedia Commons.

Midva sva se odločila za prvo pesem cikla Na molu San Carlo. Noge so nama bingljale proti morju, obsijana sva bila z zahajajočim soncem, veter je nežno pihljal, v ozadju za nama pa se je slišalo korakanje in pogovarjanje mimoidočih, a kljub temu so nežni valovi ustvarjali mir. Prvo pesem sva prebrala na glas in nato opazovala širno jadransko morje.

Na tisoče let, vsak dan

hitiš čez visoko obočje

k nižinam obzorja

v mehko naročje

vesoljnega morja,

sonce nebeško!

Pogled na Trst iz Mola Audace.

Še nekaj podatkov o pomolu:

• Pomol je bil zgrajen v sredini 18. stoletja na mestu, kjer je potonila ladja San Carlo, po kateri je dobil ime.
• Pomol so postopoma podaljševali, njegova skupna dolžina je od leta 1861 265 metrov.
• Pristajale so tako potniške kot trgovske ladje, s čimer se je prevažalo veliko ljudi in blaga.
• Po končani prvi svetovni vojni se je preimenoval v Mol Audace, po rušilcu italijanske kraljeve mornarice, ki je vplul v tržaško pristanišče in se privezal ob pomolu.
• Pomol Audace je postopoma izgubil svojo trgovsko funkcijo in danes tam občasno pristanejo le mimoidoči čolni. Postal je priljubljen sprehajalni prostor.

Tako. Najin potep po Kettejevih stopinjah se je končal na pomolu, kjer se je Dragotin Kette, pesnik z Brkinov, rad sprehajal. Če boste obiskali Trst, si vzemite čas za tramvaj, za Piazza Oberdan, za nekdanjo vojaško bolnišnico in za Mol San Carlo. Vsak od teh krajev nosi delček zgodbe mladega pesnika. Sprehodite se po njegovih stopinjah tudi vi.