Po sledeh Barbare Celjske/ In the footsteps of Barbara of Celje

V tej objavi vam predstavljava najine obiskane lokacije, povezane z Barbaro Celjsko, ženo cesarja Sveto rimskega cesarstva ter ogrskega, nemškega in češkega kralja, Sigismunda Luksemburškega.

In this post, we present to you the locations we visited related to Barbara of Celje, the wife of the Holy Roman Emperor and the King of Hungary, Germany and Bohemia, Sigismund of Luxembourg.

Navdih za to objavo nama je dalo najino postbožično-novoletno potepanje po Avstriji in Slovaškem. Naključno sva odkrila, da je nekaj obiskanih lokacij posredno ali neposredno povezanih z Barbaro Celjsko, in se nato odločila, da vam jih predstaviva na najini FB strani. Kasneje sva ugotovila, da sva že pred tem obiskala rojstni kraj in kraj pokopa njenih posmrtnih ostankov.

The inspiration for this post came from our post-Christmas-New Year wanderings in Austria and Slovakia. We accidentally discovered that some of the visited locations are directly or indirectly connected to Barbara of Celje, and then decided to present them to you on our FB page. We later found out that we had already visited her birthplace and the place where her remains were buried.

Dear reader, at the end of this post you will find a summary of the paper in English.

Najine obiskane lokacije, povezane z Barbaro Celjsko: 1 Celjski grad, 2 grad Devin, 3 grad Trenčin, 4 Bratislavski grad, 5 Stolnica sv. Vida, Praga. Puščica kaže vrstni red obiskanih lokacij (Celjski grad: 2021, Katedrala sv. Vida, Praga: 2022, trenčinski grad: 2023, grad Devin: 2023, bratislavski grad 2023, 2024).
Our visited locations related to Barbara Celjska: 1 Celje Castle, 2 Devin Castle, 3 Trenčin Castle, 4 Bratislava Castle, 5 St. Vitus Cathedral, Prague. The arrow shows the order of visited locations (Celje Castle: 2021,St. Vitus Cathedral, Prague: 2022, Trenčin Castle: 2023, Devin Castle: 2023, Bratislava Castle 2023, 2024).

Razen Celjskega gradu sva vse lokacije obiskala z javnim potniškim prometom (predvsem z vlakom, avtobusom, mestnim avtobusom) in "z nogami".
With the exception of Celje Castle, we visited all locations by public transport (mainly by train, bus, city bus) and "on foot"

Začnimo s Celjskimi grofi ... Kdo so bili?

Celjski grofje so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je izvirala iz današnjega slovenskega ozemlja. Od okrog leta 1130 so se imenovali po Posavinju (de Soune), od leta 1173 pa so se imenovali po Žovneku, gradu, ki so ga verjetno zgradili v prvi polovici 12. stoletja na svoji alodialni posesti (to je bila v fevdalizmu popolna lastnina zemlje, brez vseh dajatev in dolžnosti lastnika do druge osebe).

Grad Žovnek.
Žovnek Castle near Celje.

🚶Več informacij za ogled gradu Žovnek najdete tukaj.

Leta 1278 so se bojevali na strani Rudolfa Habsburškega proti Otokarju II. Přemyslu (češkemu kralju in štajerskemu vojvodi) v bitki pri Dürnkrutu. Kmalu za tem (1308) so Habsburžanom izročili svoje posesti skupaj z gradovi v Savinjski dolini (Žovnek, Ojstrica, Šenek in Libenštajn) in jih od njih takoj prejeli v fevd. Na tak način so postali vazali štajerskih vojvod in vstopili v krog štajerskega plemstva. S tem se je tudi poglobila njihova vez s Habsburžani.

Kmalu so dobili tudi velik del dediščine Vovbrških, od katerih so prevzeli tudi tri zvezdice, ki jih imamo v slovenskem državnem grbu.

1 Coat of arms of counts of Vovberg from Koroška, 2 coat of arms of counts of Celje, 3 coat of arms of Republic of Slovenia

Od Vovbrških so leta 1333 prejeli celjski grad, ki je postal njihovo novo središče. Leta 1341 jih je cesar Ludvik Bavarski povzdignil v Celjske grofe, leta 1372 je to tudi storil cesar Karel IV. S tem dejanjem so bili položeni temelji za njihov vzpon v visoko politiko.

Celjski grad.
Celje Castle.

Poleg sorodstvenih povezav s Kotroromanići in Piasti so bile za vzpon Celjskih pomembne tudi odločilne zveze Hermana II. Habsburškega s Sigismundom Luksemburškim, takratnim ogrskim kraljem (okronan leta 1387). Herman II. Celjski je namreč pomagal kralju Sigimundu v nesrečni bitki proti Osmanom pri Nikopolju, kasneje pa mu je dal tudi svojo hčer Barbaro za ženo. Sigismund je svojem tastu kmalu odprl vrata v dežele ogrske krone, med katerimi je bila najpomembnejša pridobitev grofije Zagorje (1399). Hermana II. je Sigismund poimenoval tudi za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana.

After the battle of Nikopol, Herman II of Celje and King of Hungary Sigismund barely escaped across the Danube in 1396 and almost drowned (illustration Ferenc Lohr, 1896)

Leta 1418 so Celjski prejeli v roke tudi posesti Ortenburških, s katerimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine po moški strani. Tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjske posesti in vse njihove nazive in pravice.

Leta 1423 so bili povzdvignjeni v neposredne državne gospode. Nato jih je leta 1436 cesar Sigismund povzdignil še v državne kneze Sveto rimskega cesarstva in jih tako razvezal odvisnosti od Habsburžanov. S tem je omogočil nastanek Celjske kneževine. Leta 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi.

Leta 1440 so morali pod pritiskom Habsburžanov priznati kneza notranjeavstrijskih dežel. S Habsburžani so leta 1443 sklenili tudi dedno pogodbo. Zaradi nje so njihove posesti po umoru Ulrika II. (ta je dobil leta 1452 skrbništvo nad Ladislavom Posmrtnim in s tem tudi oblast v vojvodini Avstriji in leta 1456 kraljevo namestništvo na Ogrskem) leta 1456 v Beogradu prešle na Habsburžane.

Celjski grad, rojstni grad Barbare Celjske

Celjski grad se ponaša kot največji slovenski srednjeveški grad. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1322 kot "purch Cylie". Kot omenjeno, so ga dali postaviti Vovbrški grofje iz Koroške. Prvi temelji so bili postavljeni v drugi polovici 12. stoletja. Leta 1333 je grad prešel v roke Žovneških, kasnejših Celjskih grofov. Grad Celje je postal središče njihovih posesti. Iz tega gradu izhaja tudi Barbara Celjska.

Rodila se je leta 1391/1392 kot najmlajši otrok Celjskega grofa Hermana II. in Ane, grofice Schaunberške. V Celju je preživela samo otroška leta.

Celjski grad.
Celje Castle.

Oče Herman II. je namreč za vsakega od svojih otrok koval načrte, ki bi pripomogli njihovi rodbini pri vzponu v visoko politiko. Tako je Barbaro ponudil za ženo ogrskemu kralju Sigismundu Luksemburškemu, potem ko mu je rešil življenje v bitki pri Nikopolju leta 1396. Vdovec Sigismund, ki je bil že v svojih tridesetih letih življenja, je ponudbo sprejel, kljub temu da je bil že zaročen. S komaj devetletno Barbaro se je zaročil leta 1401. Čez štiri leta sta se poročila. Takrat (ali pa že ob njuni zaroki) je Barbara zapustila svoj rojstni kraj in se vanj ni več vrnila. Proti koncu leta so nevesto kronali za ogrsko kraljico v baziliki sv. Štefana v Szekesfehervarju.

Pogled na mesto Celje leta 2021.
A view of the town Celje in 2021.

🚶Čeprav Celjskih grofov že zdavnaj ni več, jih obujajo oboževalci in interpretatorji iz kulturnozgodovinskih društev. Na gradu se odvijajo programi Žive zgodovine, koncerti in poroke. Na gradu je tudi stalna razstava, ki prikazuje življenje na gradu v času Celjskih grofov in mučilne naprave. Več izveste tukaj.

Devinski grad pri Bratislavi

Pri zaroki Sigismunda Luksemburškega in Barbare Celjske je imel poleg Hermana II. Celjskega prste vmes še ogrski plemič Nikolaj II. Gorjanski ali Mikuláš II. Garaya, ki je bil poročen z Barbarino sestro Ano. Skupaj sta namreč spretno posegla v spor o legitimnosti kralja Sigismunda do ohranitve ogrske krone po smrti kraljice Marije, ki mu ni zapustila potomca. Leta 1401 je del ogrskega plemstva dal zapreti kralja na gradu Siklós. Po diplomatskem dogovoru je bil eden od pogojev za izpustitev Sigismunda tudi zaroka s Hermanovo hčerko, Barbaro. V zameno je Nikolaj Gorjanski postal ogrski palatin. Sigismund mu je tudi podelil Devinski grad, ki ga je kupil že leta 1390.

Grad stoji na skali, na pomembni strateški lokaciji, dobrih 15 km stran od slovaške prestolnice Bratislave in ob današnji avstrijsko-slovaški meji.

Ostaline prvotnega dela srednjeveškega gradu.
Remains of the original part of the medieval castle.

Ob prejetju je Nikolaj II. Gorjanski grajsko poslopje povečal in zgradil v poznogotskem slogu na jugovzhodnem delu t. i. Gorjansko rezidenco. Z vzhodne strani je bil k rezidenci prizidan še polkrožni obrambni stolp. Iz tega obdobja je tudi grajski vodnjak na zahodnem delu dvorišča.

Leto dni pred smrtjo, 1432, je Nikolaj svoje posesti razdelil med svoja dva sinova. Devinski grad je v svoje roke prejel Ladislav, ki je grad upravljal vse do svoje smrti leta 1460.

Ostaline rezidence Nilokaja II. Gorjanskega.
Remains of Mikuláš II. Garaya.

Sicer pa je grad ena od najstarejših grajskih stavb na Slovaškem. V zgodovinskih virih se prvič omenja v 9. stoletju. Njegovo območje pa je bilo naseljeno že prej, o čemer pričajo arheološke ostaline. Obiskovalci si lahko ogledamo arheološke ostaline iz časa Rimljanov in rekonstrukcijo cerkve iz velikomoravskega obdobja.

Ko so ogrski prestol leta 1526 zasedli Habsburžani, je grad izgubil svojo pomembno obrambno vlogo. Od 19. stoletja dalje je grad Devin vplival na umetnike romantike, predvsem iz krogov Ľudovíta Štúrja, enega od največjih slovaških kulturnikov in narodnih delavcev, ki so si prizadevali za ločitev Slovakov od Čehov. Grad je postal pomemben nacionalni simbol Slovaške.

Josef Holzer Blick: Devin Castle 1864.

Pod gradom se nahaja lepo sprehajališče ob reki Donavi, obenem pa najdemo tudi dva spomenika, posvečena železni zavesi, in naravoslovno učno pot, saj je območje bogato s floro in favno.

Eden od spomenikov, posvečenih železni zavesi.
One of two monuments dedicated to the Iron Curtain.

🚶Več informacij za ogled gradu najdete tukaj. Do gradu se lahko iz Bratislave pripeljete z javnim mestnim potniškim prometom.

Trenčinski grad

Nadaljujmo z zgodbo o Barbari Celjski!

Kronanje z nemško kraljevo krono v Aachnu leta 1414 in spremstvo moža na koncilu v Konstanci leta 1415 sta bila nekakšna vrhunca Barbarinega zakona s Sigismundom.

Council in Konstanz

Sigismund se je na koncilu zadrževal vse do leta 1418, Barbara pa je morala doma v njegovi odsotnosti skrbeti za red in mir, kar pa ni bilo lahko, saj so ji razmere na Ogrskem ušle izpod rok. Neuspešno je poskušala deželo ubraniti pred osmanskimi vpadi, poskušala je tudi ustaviti roparske pohode in miriti spore med ogrskimi velikaši. Mož jo je za kazen izgnal iz dvora in ji odvzel posesti, ki jih je dobila ob poroki. S hčerjo Elizabeto, rojeno leta 1408, je sprva živela v okolici romunske Oradee, potem pa v Maliču na Češkem.

Nato pa je svojega moža prosila odpuščanja. Dosegla je vsaj navidezno normalizacijo odnosov. Ponovno je dobila tudi posestva. Cesar ji je namreč leta 1424 podelil razsežna ozemlja na Češkem in Slovaškem, med katerimi je bil tudi srednjeveški trenčinski grad, ki se dviga nad ljubkim starim delom mesta Trenčin na Slovaškem. Zato boste v njem našli tudi grb Celjskih! Ta je tudi spodbudil najino zanimanje za Barbaro Celjsko!

Pogled na grad iz mestne ure v Trenčinu.
View of the castle from the town clock in Trenčin

Grajski kompleks. Na gradu si lahko ogledate stalne in začasne razstave.
Castle complex.You can see permanent in temporary exibitions at the castle.

Maketa gradu na razstavi.
A model of catle at the exibition.

Grb Ulrika II. Celjska na razstavi.
Coat of arms of Ulrik II. of Celje at the exibition.

Barbara je skrbela za obrambo podeljenih posesti proti husitom, dohodki od teh posesti pa so jo naredili za najbogatejšo žensko na Ogrskem.

🚶Informacije za ogled gradu najdete tukaj.

Bratislavski grad

Bratislavski grad (ali grad Pressburg, še eden od nacionalnih simbolov Slovaške) in Pozonsko grofijo je Sigismund Luksemburški zasedel leta 1385, vendar le za kratek čas, saj je ta leta 1389 prešel v roke Stiborja Stiboriczskija.

Bratislavski grad
Castle Bratislava.

K ponovni osvojitvi bratislavskega gradu je Sigismundu pomagala plemiška rodbina Rozgonyi, ki je leta 1421 prejela funkcijo glavarja Pozonske županije. Med letoma 1420 in 1430 si je Sigismund zaželel, da bi grad postal njegova rezidenca. Rodbini Rozgonyi, ki je z gradom upravljala, je sprva naročil naj ga primerno utrdijo, da bo služil kot zaščita pred husitskimi napadi. Nato je med letoma 1431 in 1434 prišlo do popolne preureditve gradu. V ta namen so povabili so strokovnjake iz nemškega prostora, material so vozili iz Avstrije, mestu pa so uvedli posebne davke. Kljub naporom grad ni nikoli postal Sigismundova rezidenca.

Sigismunodava vrata.
Gate of Sigismund.

Med tem je bil Sigismund okronan še za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Kronanju, ki je potekalo leta 1433, Barbara ni prisostvovala. Njuni odnosi so se izboljšali po husitskih vojnah. Leta 1437 je bila Barbara okronana kot češka kraljica in je dobila zaradi moževe odsotnosti upravo čeških dežel. To je izkoristila za povezovanje s češkimi velikaši, ki pa niso bili naklonjeni njenemu zetu Albrehtu II. Habsburškemu, ki ga je za svojo hčer izbral Sigismund in ga tudi izbral za svojega naslednika. Barbara je temu nasprotovala in je imela izbranega svojega kandidata. Sigismund njenega spletkarjenja ni mogel upravičiti in jo je dal leta 1437 zapreti v grad Znojno, po nekaterih podatkih pa naj bi jo dal Albreht II. Habsburški po Sigismundovi smrti leta 1437 zapreti v bratislavski grad.

Portrait of Sigismund of Luxembourg, later painted by Albrecht Dürer

🚶Več informacij za ogled gradu in o tamkajšnjih razstavah najdete tukaj.

Katedrala sv. Vida v Pragi

Leta 1438 je bila Barbara Celjska izpuščena. Najprej se je zatekla na Poljsko, nato pa v Melnik na Češkem, kjer ji je uspelo oblikovati svoj »dvor« - središče in zbirališče svojih številnih čeških in ogrskih pristašev, v svoj vplivni krog pa je potegnila tudi hčer Elizabeto.

Zadnja Barbarina »državniška« akcija je bila vezana na vnuka Ladislava (Posmrtnika) in na njegovo pravico do krone (glej zgoraj).

Umrla je za kugo na Melniku leta 1454, pokopali pa so jo v grobnici čeških kraljev v katedrali Sv. Vida na Praškem gradu (1344-1397). Katedrala je odličen zgled gotske arhitekture ter je največja in najpomembnejša cerkev na Češkem.

Stolnica sv. Vida v Pragi.
St. Vitus Cathedral in Prague.

Notranjščina katedrale sv. Vida v Pragi.
Interior of St. Vitus Cathedral in Prague.

🚶Več informacij za ogled katedrale Sv. Vida najdete tukaj.

___________________________________

Summary

The post first presents the Counts of Celje, as Barbara of Celje comes from this family. The Counts of Celje were the most important noble family that originated from today's Slovenian territory. At first, they were named after the Žovnek castle, but in 1333 they received the Celje castle from the lords of Vovberg, which became the center of their land. From them, they also adopted three stars in their coat of arms, which are also in the Slovenian national coat of arms today. In 1341, they were elevated to Counts of Celje. In 1436, Emperor Sigismund of Luxembourg elevated them to state princes of the Holy Roman Empire. In 1443, they concluded the inheritance agreement with the Habsburgs. Because of this agreement, their land at the death of the last male descendant of Ulrik II. Celje passed under the Habsburgs.