Podgrad, nekdaj pomemben kraj: Novi grad, ki postane Stari grad

Verjetno nas je mnogo takih, ki smo se podali po državni cesti Kozina-Starod na sosednjo Hrvaško. Upava si reči, da se med vožnjo malo kdo ustavi v vaseh, ki so ob prometnici. Razen če koga premami kakšen odojek, ki se peče ob eni gostilen ali kakšna reklama za domače pivo.

Ena od vasi, ki stojijo ob prometnici je Podgrad v občini Ilirska Bistrica. Vendar če ne samo dotočimo goriva v rezervoar in če se malo razgledamo po okolici, bomo kaj kmalu videli, da to ni "kar ena vas", temveč da je bil - vsaj v preteklosti - to pomemben kraj. To bomo opazili zlasti če parkiramo ob prometnici pri trgovini Tuš. Ob tem parkirišču, ki daje vtis po preteklem trgu, je stavba sicer z dolgočasno fasado, vendar z zanimivejšim napisom "Narodni dom". Ob boljšem opazovanju pročelja stavbe bomo v pritličju razen nekdanje picerije zagledali še napis "Škoromati". Na nasprotni strani ceste je še stavba z rdečerjavim propadajočim pročeljem in napisom "Slavoj Jenko", v sosednji stavbi pa je tudi moralo biti "nekaj". Za njo se skriva cerkev.

K pomembnosti kraja v preteklosti je nedvomno pripomogla prometnica, ki je povezovala od 18. stoletja pristanišči Reka in Trst.

Vendar še ena "stvar" je bila pomembna za razvoj kraja. Tisti sopotniki, ki se med vožnjo razgledujejo po okolici, ste verjetno že opazili ruševine stolpa, ki se dvigajo na vzpetini nad vasjo. Gre za ostaline Starega gradu oziroma nekdanjega Novega gradu! Po njem je vas dobila tudi ime. 

Stari grad nad Podgradom

Zgodba o Starem gradu se začne z Goriškimi grofi, ki so si svojo posest na Krasu dodobra izoblikovali do sredine 13. stoletja. Takrat se namreč v pisnih virih že omenjajo njihovi glavni gradovi oziroma po njih imenovani ministeriali (upravitelji gradu) na tem območju. 

Do sredine 13. stoletja se prvič omenjajo gradovi Švarcenek (današnji Podgrad v Brkinih), Karsperg (Golac) in Vikumberg (pri vasi Beka).14 Leta 1255 je Majnhard III. Goriški podelil svoj grad Gotnik pri izviru reke Reke s pripadajočim posestvom v dedni fevd ministerialu Vinterju iz Pazina. Leta 1264 se prvič omenja Rašpor, ki je povezal goriške posesti v Istri in na Krasu. Med letoma 1275 in 1280 pa so domnevno Karsperški zgradili še takrat t. i. Novi grad pri Podgradu. Grad Karsperg je obstajal še vse do 16. stoletja, v 17. stoletju pa je bil že razvalina. Od njega so se ohranile le še skromne razvaline.

Stari grad nad Podgradom je nastal na pomembni strateški lokaciji, saj se je pri Postojni iz pomembne tranzitne ceste Dunaj–Trst odcepila cesta proti Reki, ki je potekala mimo mitnic Šembije in Rupa. V 18. stoletju je nastala še druga pomembna prometna povezava, ki je povezovala Trst, Materijo, Podgrad, Lipo in Reko. Po obeh cestah je v 18. stoletju vozila poštna kočija.

V svoji zgodovini je bil grad vključen v obe habsburško beneški vojni, menjalo se je tudi kar nekaj njegovih lastnikov. Zadnji lastnik iz vrst plemstva je bila rodbina Montecuccoli iz Modene, ki je grad kupila leta 1768. 

Rodbina je imela pred tem v lasti že grad in posestvo v Pazinu. Po sredini 18. stoletja si je kupila grad še Socerb in si nato zgradila dvorec Fünfenberg (tudi Vikumberg, Robida) pri vasi Boršt v današnji Občini Dolina (ita. Comune di San Dorligo della Valle, Italija). 

V njihovem času je Stari grad korenito spremenil svojo podobo, saj so ga Montecuccoli po vzoru vil v Furlaniji adaptirali. Srednjeveški grad se je spremenil v sodoben neutrjen dvorec.

Izsek iz jožefinskega zemljevida

Izgradnja Novega gradu

Navkljub preureditvam srednjeveškega gradu si je rodbina želela še večje komoditete in ne biti več na samem, na vzpetini, temveč bližje dogajanju in prometnicama, ki sta tekli skozi vas. Zato si je dala na začetku 19. stoletja zgraditi nov in enostaven dvorec, t.i. Novi grad ob prometnici Rupa-Postojna (takrat je cesta proti Ilirski Bistrici potekala še skozi današnji stari del vasi Podgrad). Zgornji, od tedaj naprej imenovan Stari grad, pa ni sameval, temveč so se v njem leta 1827 ( ali okrog tega leta) naselili uradi okraja (okrajnega komisariata) Podgrad oziroma Lipa. (Preurejanje prostorov nedvomno sodi v priprave ustanovitve deželnoknežjega okrajnega komisariata Lipa leta 1828/1830, ki je obdržalo svoj stari sedež v Starem gradu).

Okraj Podgrad

Še v času pred Montecuccoliji, ko je imela Stari grad v lasti rodbina Salvia, je začela habsburška oblast širiti svoj državni aparat od zgoraj navzdol z namenom poenotenja oblasti v svojem prostoru ter boljše gospodarske in fiskalne politike države. V letih 1747 in 1748 je državni aparat segel na stopnjo dežel, v katerih so se oblikovala okrožja ali kresije. Tako je Stari grad, ki je bil v tem času del dežele Kranjske, postal del postojnskega okrožja.

Ker pa sta nesklenjenost in številčnost zemljiških gospostev še vedno predstavljali resno oviro pri izvrševanju upravnih in drugih nalog s strani države, je država ob oblikovanju državnega aparata začela razmišljati o oblikovanju še nižjih državnih teles, okrajev. Potreba po njihovem obstoju je postala še toliko bolj vidna leta 1768 ob ukinitvi najemniške vojske in ustanovitvi naborništva. Predpogoj zanj je bil popis prebivalstva. Ta se je izvršil med letoma 1770 in 1771, sam začetek okrajev na Slovenskem pa lahko uvrstimo nekoliko kasneje, v čas med letoma 1777 in 1780. Sedež okrajev je bil na gradu določenega, delegiranega gospostva, katerega fevdalni gospodje so po svoji presoji nastavljali uradnike. Ti so morali poslovati po navodilih okrožnega urada, ki je tudi nadziral njihovo delo. Eden izmed sedežev okraja je bil prav Stari grad nad Podgradom, uradnike pa je v svojih prostorih nastavljala rodbina Montecuccoli. Okraj se je tako kot ostali obdržal vse do leta 1811, ko so ga francoske oblasti v Ilirskih provincah ukinile in uvedel svojo upravo. Vse do leta 1813 je spadal pod ljubljansko provinco in kot tak pod postojnski distrikt.

Po razpadu Ilirskih provinc leta 1813 je habsburška oblast začela na njihovem ozemlju obnavljati svojo oblast, preoblikovali so tudi upravnopolitične meje. Leta 1814 je bilo ustanovljeno Avstrijsko primorje, ki je obsegalo Goriško, Istrsko in reško okrožje. Pod slednjega je v tem času prišel tudi podgrajski okraj, kar je lepo razvidno tudi na mejnem kamnu ob prometnici, ki se vije od Kozine skozi Materijo in Podgrad v Reko. Mejni kamen je ob postavitvi razmejeval: 

• okrožji Reka in Istra, 
• okraja Podgrad in Fünfenberg, 
• katastrski občini Gradišče in Markovščina.

Meja med okrožjema je bila leta 1822 že ukinjena, saj je Reka tega leta pristopila k ogrskim deželam. Iz preostanka reškega okrožja in istrskega okrožja se je ustanovilo pazinsko okrožje s sedežem v Pazinu.

Upravnopolitičnim spremembam še ni bilo konec. Leta 1832 je okraj Fünfenberg prenehal obstajati, območje njegovih glavnih občin Materija in Dolina pa je bilo razdeljeno na okraja Lipa in Koper. Zgoraj omenjen prostorski mejnik je služil le kot mejnik med katastrskima občina Gradišče in Markovščina. Deželnoknežji okrajni komisariat Lipa se je leta 1840/1845 preimenoval v deželnoknežji okrajni komisariat Podgrad, ki pa je bil kratkega daha. V sredini 19. stoletja je ponovno prišlo do upravnopolitičnih sprememb. Fevdalizma je bilo konec. Namesto okrajev so se uvedli cesarsko kraljeva (c. kr.) okrajna glavarstva. Podgrad je spadal po c. kr. okrajno glavarstvo Volosko.

Stari grad postane ruševina

Rodbina Montecuccoli je svoje posestvo ob koncu fevdalizma prodala občini Podgrad, v njihovem spodnjem dvorcu v Podgradu pa so se naselili uradi okrajnega sodišča okrajnega glavarstva Volosko. Stari grad je ostal zapuščen, proti koncu 19. stoletja pa je bil že skoraj zrušen do tal. Njegove ostaline so danes v klavrnem stanju, zaustavilo se je le propadanje stolpa. 

Kljub temu je sprehod do grajskega stolpa še vedno čudovit, sama lokacija pa buri domišljijo (zlasti če imate s seboj Sapačevo knjigo), kako je tam zgoraj včasih bilo. 

V bistvu vse skupaj spominja nekoliko na Trnuljčico ali na Motovilko. Tako da če imate otroke, jim lahko zgoraj preberete eno od pravljic. 😜Pazite le, da jim ne zdrsne pri stolpu, saj ta ni zavarovan z ograjo!

Kako pa je bilo tam spodaj, v novem središču Podgrada?

Ker bi bilo za vsaj okvirno rekonstrukcijo stanja premalo nekaj vrstic, bova o tem spregovorila drugič!

Kdo sva?

Sva Aneja Rože, zgodovinarka, in Sebastjan Kravanja, statik (gradbenik), par, ki se zelo rada potepa po naravi in raziskuje kulturne znamenitosti.

Spoznajte naju tukaj.

Sledite nama na najini FB strani Piflarja na zraku.

Pišite nama:

• aneja.roze@hotmail.com
• sebastjan.kravanja@gmail.com

Predvsem pa: piflajte se na svežem zraku in spoznavajte svet okrog sebe! 😀

Še več namigov za piflarske potepe pa najdete, če raziščete najin blog! 😉