Piflarski poletni potep na Notranjsko: soteska Kadice, Bloško jezero in grad Šteberk

Slovenija je zelena dežela, dežela gozdov. Z gozdom so pokrite kar tri petine države, kar pomeni, da ima skoraj vsako naselje v bližini gozd. Gozd ima številne pomembne lastnosti, med drugim tudi to, da vpliva na temperaturo in zračno vlago. To pomeni, da imajo naselja ob gozdovih nekoliko nižjo temperaturo, kot na primer mesta, kjer je zelenih površin bolj malo. Zato so gozdni predeli naše države odlične destinacije naših poletnih potepov!

Seveda ob zavedanju, da se ravnamo spoštljivo in da ne uničujemo okolja (ne povzročamo hrupa, ne kurimo, ne smetimo okolja, ne trgamo rastlin ... ). Obenem se moramo zavedati tudi, da so to območja, kjer je doma rjavi medved.

Za poletno osvežitev, ki se je kmalu spremenila v piflarski potep, sva se midva podala:

v sotesko Kadice
na Bloško jezero
na grad Šteberk.

Soteska Kadice

Soteska Kadice velja za eno od najlepših naravnih znamenitosti v občini Sodražica. Zavarovana je kot naravni spomenik in gozdni rezervat. Izoblikovali so jo pritoki najdaljše sodraške ponikalnice – Bistrice, ki ima največ izvirov ob vznožju Bloške planote. Soteska je dobila ime po manjših okroglih tolmunih, kadicah, ki sta jih izoblikovala pritoka Bistrice, Mateča voda in Lopata.

Po soteski se lahko sprehodite po pešpoti, vendar vam toplo priporočava pohodniško obutev. Izhodišče je v vasi Podlanec, kjer je tudi urejeno manjše parkirišče.

Bloško jezero

Jezero, ki ima s ptičje perspektive obliko srca, je umetno jezero. Narejeno je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z zajezitvijo potoka. Nahaja se na 745 m nadmorske višine in ima velikost približno 8 hektarjev. Pozimi privablja drsalce, spomladi kolesarje in pohodnike, poleti pa kopalce. Priljubljeno je zlasti med družinami, saj ponuja kar nekaj aktivnosti, poskrbljeno je tudi za hrano in pijačo, nama pa so nam bile najbolj luštne figure lesenih medvedov.

Pred vhodom na Bloško jezero nas prijazno cerkvica sv. Volbenka.

Grad Šteberk

Najbolj znan grad v teh koncih Slovenije je nedvomno grad Snežnik, vendar zanimivi so tudi drugi. Midva se podala do ostalin gradu Štemberk, ki se nahajajo nekoliko južneje od kraja Žerovnica, nad zaselkom Podšteberk. Domačije tega zaselka so nekoč skrbele za grad, na kar kažejo še danes ohranjena hišna imena, npr. Mežnarčkova domačija, ki je skrbela za zvonjenje in oskrbo cerkve .

Grad je nekoč stal ob pomembni prometni poti, ki je nekoč povezovala Notranjsko z Dolenjsko in Goriško. Njegove ostaline pričajo, da je nastal že v 12. stoletju, torej v času romanike. V pisnih virih se prvič omenja leta 1274 kot Stegberch. Grad je bil sprava v lasti Oglejskega patriarha, v 14. stoletju pa je prešel v roke Habsburžanov. Po Štemberških, ki so propadli v 15. stoletju, si je sledilo precej ministerialov oz. upraviteljev gradu iz vrst nižjega plemstva.

V 17. stoletju so si dali Eggenbergi zgraditi v dolini sodobnejši dvorec, Spodnji Šteberk, ki je viden na Valvasorjevi upodobitvi. V 18. stoletju so posest kupili Kobenzlji, nato Coronini in končno Windischgrätzi. V njihovih rokah je grad ostal vse do konca druge svetovne vojne.

Srednjeveški grad je po izgradnji dvorca vse bolj propadal. Kljub temu se je precej ostalin gradu ohranilo, do njih pa nas vodi prijetna in označena gozdna pot.