Potep po zasneženi idili

Zapadel je prvi sneg,
pobelil sosednji breg ...

Tako kot marsikdo od vas smo se tudi midva odpravila ta vikend, ki je za nami, na sneg. Sprva sva razmišljala o smučanju, nato o zimskem pohodku na Vremščico ali Slavnik, potem pa je padla odločitev, da jo mahneva do Vroč, Velikega gradišča ter do vojaške karavle in ruševin cerkvice sv. Tomaža.

Male priprave

Kljub temu, da pot ni zahtevna, sva poleg hrane zaradi razmer poskrbela še za topla oblačila in za dva termusa čaja. Obvezna obutev so bili pohodni čevlji, po domače gojzerji. 

Izhodišče

Najin potep se je sicer začel v vasici Prelože pri Lokvi, zaradi lažjega parkiranja pa vam priporočava, da se na potep odpravite iz vaškega središča Lokve, od koder ste v 15 minutah (približno v 1 km) v Preložah.

Kako do Lokve?

Z avtom

• Po avtocesti ali regionalnih cestah do Divače in nato še približno 4 km do Lokve.
• Po avtocesti ali regionalnih cestah do Sežane in nato še približno 10 km do Lokve. 
• Do Bazovice/Basovizze (Italija) skozi Lipico (zaselek Škibini) v Lokev.

Avto lahko parkirate v starem vaškem jedru, pri Vojaškem muzeju Tabor Lokev in cerkvi sv. Mihaela ali nasproti Gostilne Muha.

Z vlakom

Najbližja železniška postaja je v Divači. Vozni red vlakov je dostopen tukaj.

Kolo

Na teh točkah si lahko na Krasu izposodite kolo, vendar boste imeli v Lokvi izziv ga parkirati, saj ni stojal za kolesa.

Alternative za izhodišče

Na opisano pot lahko "vstopate" tudi iz vasi Vrhpolje, Gročana (Grozzana) ali iz Koče na Kokoši.

Za celotno pot sva potrebovala skupaj z dvema okrog 20 minut dolgima postankoma okrog 5 ur zmerne hoje. Hojo so ponekod upočasnila zaledenela tla.

Izvir Vroče in Veliko Gradišče

Iz Prelož sva jo odrinila do izvira Vroče (na kartah ga boste našli pod imenom Vroček). Na poti sva bila obdana z zasneženim gozdom, spokojnostjo narave, tu in tam se je zaslišalo ptičje petje. Videla sva tudi srnjaka. Ko sva se približevala vrhu, je bilo že slišati vodo, ki je žuborela iz izvira po poti navzdol. Ker je bila mestoma zamrznjena, je bilo treba nekoliko paziti na korak.

Ob prihodu na Vroče je bilo že nekoliko bolj živahno. Srečala sva kolesarja in manjšo skupino pohodnikov. Ko sva ostala na Vročah sama, sva lahko poslušala melodijo, ki jo je ustvarjalo kapljanje vode iz izvira.

Izvir je bil zgrajen v času Avstro-Ogrske za preskrbovanje Preložcev in Lokavcev s pitno vodo. 

V bližnji leseni baraki sva se nekoliko segrela s čajem, nato pa sva jo mahnila naprej proti Velikemu gradišču, kjer je bilo v prazgodovini gradišče. Vrh, ki ga označuje betonski slop, se ponaša kot najvišji vrh Krasa (742 m nadmorske višine).

👉Več o dediščini, ki je na poti od Lokve do Vroč in Velikega Gradišča si lahko preberete tukaj.

Karavla in cerkvica sv. Tomaža pri Gročani

Nato sva pot nadaljevala proti ruševinam cerkvice sv. Tomaža. Na poti se nama je za hip prikazal prikazal lep razgled na Gročano in Tržaški zaliv.

Kmalu za tem sva po stezi navzdol prišla do zapuščene vojaške karavle, zgrajene po drugi svetovni vojni. Služila za varovanje meje med Jugoslavijo in Italijo. Nekdanje igrišče ob osrednjem objektu uporabljalo danes pohodniki za parkirišče, proti zahodu pa je ohranjena še stražarnica.

Povezana vsebina s karavlo:

👉Pohodek ob mejnih kamnih

👉Obdržavni meji s pogledom na morje

Le nakaj metrov stran se nahaja zapuščena cerkev sv. Tomaža. Sestavljajo jo tristrano zaključen prezbiterij, pravokotna ladja in zvonik, ki je ohranjen samo do druge etaže. Zaradi nevarnosti rušenja je danes cerkev obdana z leseno ograjo.

Včasih pa je bilo tukaj kar precej živahno. Cerkev je pripadala vasi Gročana. Prvi podatki o cerkvi izvirajo iz prve polovice 14.stoletja. Takrat se v pisnih virih omenjajo bratovščine sv. Tomaža (1331) in sv. Štefana (1335), dalje sv. Marije (1358) in sv. Marka (1391). Izpričan je tudi vikariat z vikarjem (1337), ki je kasneje propadel.

Cerkev sv. Tomaža se datira v 17. stoletje. Posvečena je bila leta 1645. Spadala je pod župnijo sv. Ulrika v Dolini pri Trstu. Od sredine do devetdesetih let 17. stoletja je imela Gročana sedež kuratne kapelanije, nato pa kuracije. Pod njo so spadale cerkve  sv. Elije (nekdaj sv. Sobote) v Dragi pri Kozini, sv. Trojice v Nasircu pri Kozini, sv. Antona Padovanskega v Lipici in cerkev nadangela Mihaela v Lokvi, kjer je bil sedež kaplanije. O tem si lahko preberete tukaj.

Njena žalostna usoda je nastopila z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo leta 1954. Določitev meje je za vselej ločila vaščane Gročane od njihove cerkve. Ker cerkev ni bila vzdrževana, je začela propadati. Z njeno lepo arhitekturno opremo so si postregli nepridipravi.

Ob njej leži še pokopališče, nekaj nagrobnikov domačinov pa najdemo odstranjenih zunaj pokopališča.

Nekaj ruševin se nahaja še ob neposredni bližini cerkvi. Stavbe, ki so lepo vidne na jožefinski karti, so bile nedvomne namenjene upravljalcu cerkve.

Izvir Šturk

Po zunanjem ogledu cerkve sv. Tomaža in razmišljanju, kako je moglo biti tukaj včasih, sva se podala do bližnjega izvira Šturk, obnovljenega leta 2020. Do izvira so naju vodile lesene table. 

Tako kot so bile Vroče pomemben vir pitne vode za Lokavce in Preložce, zlasti v času suš, tako je bil tudi izvir Šturk pomemben za Gročance (prebivalci bližnje vasi Vrhpolje pa so imeli menda svoje izvire). Namreč tako Lokev kakor tudi Gročana se nahajajo na Krasu, na vrhu hriba Veliko gradišče pa je zaplata fliša. Ob stiku apnenca in fliša se pojavijo kraški izviri, kakršna sta Vroče in Šturk.

Muhov izvir

Od izvira Štruk naju je lesena usmerjevalna tabla napotila še do Muhovega izvira.

Pot naju je naprej vodila proti Kokoši, vendar sva na križišču poti zavila proti Vročam. Ob poti od Kokoši do Vroč se namreč nahaja še Muhov izvir, ki se imenuje po kmečki rodbini Muha iz Lokve.  Tako kot Šturk je bil tudi Muhov izvir obnovljen leta 2020. 

Vrnitev na izhodišče

Po ogledu Muhovega izvira sva se po poti do Prelož vrnila na izhodišče v vas Prelože. Ob poti sva občudovala še eno vodno infrastrukturo, ki je služila zlasti v preteklosti za napajanje živine in menda celo tudi za namakanje niti lana. Od tod izvira tudi izvira ledinsko ime kala Lanišče.

____________________________________________

 

Kdo sva?

Sva Aneja Rože, zgodovinarka, in Sebastjan Kravanja, statik (gradbenik), par, ki se zelo rada potepa po naravi in raziskuje kulturne znamenitosti.

Spoznajte naju tukaj.

Sledite nama na najini FB strani Piflarja na zraku.

 

Pišite nama:

aneja.roze@hotmail.com

sebastjan.kravanja@gmail.com

Predvsem pa: piflajte se na svežem zraku in spoznavajte svet okrog sebe! 😀

Še več namigov za piflarske potepe pa najdete, če raziščete najin blog! 😉